St Chamond – kraj, kamor je vedno lepo priti

Težko je z besedami opisati občutke, ki jih človek doživlja med pripravami na odhod k nekomu, ki ga pozna le preko pisem in elektronskih sporočil. A 33 učencev, ki so med 15. in 21. oktobrom potovali k svojim dopisovalcem v pobrateno šolo v St Chamond v Franciji, točno vedo, o čem govorim.  

Kljub zgodnji jutranji uri, ko so starši ob pol šestih pripeljali svoje otroke na parkirišče pred šolo, je bilo v zraku čutiti vznemirjenje in pričakovanje, pa tudi veselje in malce napetosti. A takoj, ko smo se spravili na avtobus, sta ves strah in napetost uplahnila in zaslišali so se glasba, pogovor in smeh. Težko je verjeti, da lahko 12-urno potovanje mine, kot bi mignil, a zares je bilo tako. Po nekaj postankih v Sloveniji, Italiji in prehodu skozi predor Frejus smo se znašli v Franciji, pred šolo Ennemond Richard, kjer so nas že čakale družine, ki so bile pripravljene sprejeti v svojo sredino naše učence.

Tudi učitelji smo stanovali pri družinah oz. učiteljih, s katerimi smo si dopisovali. Morda življenje pri družinah ni tako udobno, kot bi bilo v hotelu, a zagotovo na ta način dobimo boljšo in pristnejšo izkušnjo, z vsemi težavami in seveda tudi lepimi stvarmi, ki jih življenje v družini prinese.

Francoski učitelji so nam pripravili pester program za cel teden in čeprav so bili nekateri učenci del izmenjave že lani, so videli in spoznavali popolnoma druge znamenitosti in odkrivali druge kotičke lepe dežele.

Po ponedeljkovem večernem sprejemu v družine smo v torek zjutraj, spočiti, naspani in polni pozitivne energije prišli v šolo. Tam smo najprej imeli dopoldne spoznavnih iger in različnih zabavnih dejavnosti, nato pa smo imeli voden ogled po mestu. Po kosilu smo imeli delavnice matematike, tehnike, glasbe, angleščine in likovne umetnosti. Na dan so prišli različni talenti. Dan se je zaključil z okušanjem tipičnih francoskih jedi, ki so jih za vse sodelujoče pripravili starši dopisovalcev.

V sredo smo si šli ogledat dve zelo pomebni znamenitosti; prva je bila palača Palais ideal, nekakšen spomenik, ki ga je izdelal en sam človek, po poklicu poštar. Druga znamenitost pa je bila kar celo mesto Vienne, ki ima veliko dobro ohranjenih predmetov in stavb iz časov Rimljanov. Že samo muzej, ki se razprostira tudi na prostem, je veličasten, ko pa smo stopali skozi mesto in hodili mimo slavoloka, pa amfiteatra in drugih stavb in spomenikov, nam je srce igralo.

Četrtkovo jutro se je začelo z vožnjo proti uro oddaljenemu Lyonu, kjer smo tudi tisti, ki smo tu že bili, videli mesto s povsem drugega zornega kota. Za začetek so nas najprej  razdelili v skupine, nato pa smo se povzpeli na baziliko. Prav ste prebrali – povzpeli smo se na galerije in občudovali baziliko od zunaj in znotraj s ptičje perspektive, nato pa smo smeli v zvonik in na streho bazilike, okoli 50 metrov nad vznožje zgradbe. Bilo je veličastno – tudi za nekaj tistih, ki se bojimo višine. A prav vsi smo premagali strah in na koncu bili veseli in ponosni nase. Seveda je sledilo obvezno nakupovanje po Lyonu.

Petek je bil zasnovan nekoliko manj naporno, saj sta nas popoldne čakala prireditev in zaključek druženja. Tako smo si dopoldne popestrili z ogledom čudovitega dvorca in tipičnega francoskega vrta, si privoščili ogled naravnega rezervata za ptice, nato pa odhiteli v šolo, kjer smo se morali pripraviti na nastop. Bilo je res prijetno, sproščeno in poučno. Po uvodnih govorih ravnatelja šole, častne konzulke v Franciji, gospe Dumas Rodica ter učitelja, ki vodi Izmenjavo v Franciji, gospoda Bernarda Gessena, smo si ogledali predstavitve delavnic, filmčke in fotografije celega tedna, nato pa smo francoski šoli podarili ročno izdelan spominek, ki bo krasil njihovo »steno izmenjave«. Pripravili smo tudi presenečenje, saj smo jim zapeli pesem Love song v izvedbi članic šolskega benda. Za konec pa sta učiteljica Urška in učitelj Aljoša zapela in zaigrala pesem Je veux francoske pevke Zaz v francoščini. Ti dve točki sta spravili dvorano na noge. Vsi so prepevali in navdušeno ploskali.

Sobotni dan si je vsaka družina pripravila tako, kot jim je ustrezalo, zato je vsakdo počel kaj drugega, a prav nihče ni pasel dolgčasa. V soboto zvečer pa smo morali končati prijetno bivanje pri novih prijateljih v Franciji ter se odpraviti na pot domov. Pa nič zato, saj bodo že aprila naši dopisovalci vrnili obisk in prišli v Grosuplje.

Bilo je neverjetno – kot vedno. Učenci so dobili dragoceno izkušnjo – preživeli so cel teden s tujo družino, morali so komunicirati z njimi in premagati marsikatero prepreko – tako jezikovno kot tudi kulturno, bili so oddaljeni od svoje družine – mnogi prvič v življenju - in morali so pokazati svojo samostojnost.

Na tem mestu moramo omeniti, da je Izmenjava Francija – Slovenija zahteven projekt in bi ga verjetno zelo težko izpeljali, če nas finančno ne bi podprla Občina Grosuplje, za kar se jim zahvaljujemo in priporočamo tudi za prihodnja leta. Organizacijski del je tudi tokrat popolno izpeljala učiteljica Sabina Kavšek, spremstvo pa je bilo izvedeno s strani učiteljev Urške Jeraj, Aljoše Dornika in Mateje Zupančič.

Če povzamem misli mnogih učencev, lahko rečem, da smo na OŠ Brinje Grosuplje izpeljali še eno uspešno izmenjavo in da komaj čakamo na naslednjo.

 
Mateja Zupančič