Praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti na Polici

Na dan samostojnosti in enotnosti smo se na Polici spet zbrali pri maši za domovino. Pred točno 35-imi leti, 26. decembra 1990, je bil slavnostno, javno v Skupščini, razglašen zgodovinski rezultat plebiscita za samostojno Slovenijo. Plebiscitnega glasovanja, ki je bilo tri dni prej, se je udeležilo rekordno število volivcev: 93 odstotkov. Za samostojnost se je izreklo 95 odstotkov udeležencev. Takšna odločnost in enotnost slovenskega naroda je bila zaveza takratnim politikom iz koalicije Demos, da pripravijo vse potrebno za ustanovitev svobodne, samostojne in neodvisne države Slovenije. Sanje so se uresničile. Stoletni strah pred tujimi gospodarji in idejnimi sovražniki je izginil. Prvič po slovenski samostojnosti v Karantaniji se je uresničilo Prešernovo voščilo »Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!«.

 

Mašo je daroval župnik Martin Golob. V pridigi je povezal mučeništvo sv. Štefana in mučeništvo po koščkih vsakega izmed nas, ko se darujemo za drugega, ko smo dobri državljani, ne kritiziramo, ampak molimo za voditelje, gradimo občestvo in skupnost, v srcu ne nosimo zamer.

 

Z nami rad praznuje tudi župan dr. Peter Verlič, ki je izpostavil enotnost, sodelovanje, povezovanje in spoštovanje različnosti, da bomo Slovenci lahko napredovali. Napovedal je tudi investicijo satelitskega urgentnega centra in nadzidavo Zdravstvenega doma Grosuplje. Poličanom pa je obljubil obnovo zadnjega odseka ceste proti Polici v naslednjem letu, saj je cesta v res zelo slabem stanju.

 

V domovinskem recitalu so sodelovali Poliški moški sekstet z domoljubno in božično pesmijo, Otroški župnijski zborček, Vokalna skupina Stezice in združeni mešani zbor.

 

Med glasbenimi točkami smo se spomnili pomembnih obletnic tega leta, med njimi 100-letnice ustanovitve Prostovoljnega gasilskega društva Polica. Ustanovni občni zbor je bil v cerkveni hiši 29. decembra 1925. Te in še mnoge druge obletnice kažejo na to, kako so si naši predniki prizadevali za preživetje in kako so znali vzeti usodo v svoje roke – z Božjo pomočjo.

 

Zaključili smo Sveto leto z geslom »Romarji upanja«. Končno krščansko upanje je naše odrešenje in večno življenje, upanje naše domovine Slovenije pa je naša mladina. To so naši otroci, naši vnuki… Z veseljem smo prisluhnili radoživim glasovom Otroškega pevskega zborčka, ki je zapel »Kekčevo pesem« in priredbo: »Bog prišel je med nas, aleluja!«.

 

Spomnili smo se tudi okrogle obletnice 80 let od konca 2. svetovne vojne leta 1945. Konec vojne bi moral biti najbolj vesel dogodek, ki se zgodi človeku ali narodu. Vendar za velikanski del Slovencev je bilo to najtemnejše in najbolj žalostno obdobje v zgodovini. Samo v nekaj mesecih, po koncu vojne, v svobodi, so partizani in revolucionarni komunisti na slovenskem ozemlju pobili več deset tisoč nasprotnih vojakov in civilistov. Ta rana slovenskega naroda še vedno ni zaceljena. Ozdravitev teh globokih bolečin polagamo v Božje roke, saj so nas ljudje že velikokrat razočarali in izdali.

 

Za sklep domovinskega recitala so pevci skupaj zapeli ponarodelo »Zvonikarjevo pesem«. Ljudi vabi k delu, pa tudi k molitvi za blagoslov iz nebes. Je aktualna, saj družba z višjo socialo kot plačo za delo ljudem jemlje dostojanstvo in jih dela odvisne od pomoči. Istočasno pa izčrpava mnoge, ki delajo preveč in nimajo časa za družino.

 

S pesmijo »Kam le čas beži« smo opozorili, da smo starajoča družba, zato problemov staranja ne smemo potiskati pod preprogo, temveč si moramo prizadevati za lepoto in svetost življenja tudi v starosti in seveda za dobro zdravstvo in paliativno oskrbo.

 

Maši je, ob godu sv. Štefana, zavetnika konj, sledil blagoslov konj in prijetno druženje s pogostitvijo.