50 let Podružnične osnovne šole s prilagojenim programom Brinje Grosuplje

Osnovna šola Brinje Grosuplje, Podružnična osnovna šola s prilagojenim programom je v ponedeljek, 7. oktobra 2019, veselo, razigrano, polno pozitivne energije, pa tudi lepih in globokih čustev praznovala že svoj 50. rojstni dan. Učenke in učenci te šole so za to posebno priložnost s svojimi mentoricami, učiteljicami, varuhinjami, spremljevalkami pripravili čudovit program. Petje, glasba, ples, igra. Ganjeni smo bili.

Učenke in učence ter njihove starše so ob tej priložnosti nagovorili vodja šole s prilagojenim programom spec. ped. Jelka Hegler, direktor občinske uprave mag. Dušan Hočevar, ravnateljica Osnovne šole Brinje Grosuplje Natalija Kotar, s svojo prisotnostjo pa je vse nas počastil in nas tudi nagovoril predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

»Spoštovani gostje, prisrčno pozdravljeni na za nas izredno pomembnem dogodku, 50. obletnici obstoja prvega leta šole s prilagojenim programom,« je zbrane pozdravila vodja šole spec. ped. Jelka Hegler in nas v praznovanje popeljala z mislijo Edwarda Everetta Haleje: »Sem samo eden. Pa vendar eden. Ne zmorem vsega. In ker ne zmorem vsega, ne bom odklonil, da storim tisto, kar zmorem.«

Direktor občinske uprave mag. Dušan Hočevar je posebej lepo v naši občini pozdravil predsednika RS Boruta Pahorja, ki nas je s svojim obiskom Osnovne šole Brinje Grosuplje počastil že drugič, prvič je namreč bilo ob otvoritvi nove Podružnične osnovne šole Polica. Naslednje leto pa se bo novih učilnic in nove športne dvorane veselila naša druga osnovna šola, Osnovna šola Louisa Adamiča Grosuplje, predsednik RS pa je na otvoritveni dogodek 1. septembra 2020 že zdaj lepo povabljen.

Glede na to, da je zdaj aktualna tema ustanavljanje pokrajin, regionalizacija naše države in v povezavi s tem tudi financiranje občin, se je ob tej priložnosti, ob obisku predsednika, v svojem nagovoru dotaknil tudi financiranja našega predšolskega in šolskega izobraževanja.

Občine, ki smo razvojno naravnane in imamo zelo visok prirast prebivalstva, se soočamo z velikimi finančnimi vložki v naše predšolsko in šolsko izobraževanje. Število otrok izjemno raste, kar je seveda lepo, vendar pa to zahteva tudi zagotavljanje novih prostorov za vrtce in šole. Zadnji razpis, ki ga je država objavila za sofinanciranje izgradnje slovenskih šol, pa je bil leta 2012. Že 7 let v državi ni bilo nobenega razpisa za gradnjo šol.  

Povedal je, da je leta 2000 Osnovno šolo Brinje Grosuplje obiskovalo 500 otrok, danes jih 712. V prilagojeni program je bilo takrat vpisanih 23 otrok, danes jih je 70.

Na občini se trudimo zagotavljati kakovostne šolske prostore v najboljši možni meri. Da zadeva deluje, gre zahvala tudi učiteljem, ki včasih za kakšno leto ali dve stisnejo zobe in poskrbijo, da pouk varno in kvalitetno poteka tudi v mogoče premajhnih in tesnih prostorih. Hvala tudi otrokom in staršem, da to razumejo in podpirajo.

»Iskrene čestitke vsem skupaj ob tej visoki obletnici, vsem, ki ste v teh 50 letih prispevali svoj kanček k temu, da smo lahko boljši, uspešnejši in da ste predvsem učitelji v tej šoli učitelji z veliko začetnico, ki vzgajate naše otroke v pokončne, pridne, marljive državljane, in pa seveda takšne ljudi, ki bodo znali ločiti, kaj je prav in kaj narobe,« pa je z besedami svoj govor sklenil mag. Dušan Hočevar.

»Pozdravljam vas na šoli z najbolj pozitivno energijo, na Osnovni šoli Brinje Grosuplje. Brinje ni navadna šola. To je šola, ki pod eno streho združuje redno osnovno šolo in šolo s prilagojenim in posebnim programom. Kar pomeni dvakratno dozo pozitivne energije. Smo šola, ki vključuje, šola, kjer je drugačnost nekaj običajnega,« je zbrane nagovorila ravnateljica šole Natalija Kotar.

Povedala je, da ko letno sprejmejo medse nekaj novih učencev v program nižjega izobrazbenega standarda, zaznajo stiske njihovih staršev, ker ne vejo, ali bo njihov otrok, ker je drugačen, ker morda zmore manj ali pa se spopada s kakšno drugo, resnejšo težavo, sprejet. A že po nekaj tednih tako učenec kot tudi družina ugotovijo, da je otrok zdaj razbremenjen, uspešen in posledično tudi bolj zadovoljen in srečen.

Zaupala nam je, da je v poletnih mesecih prebrala knjigo Vinka Möderndorferja Kit na plaži, ki govori o dekletu, ki ima posebnega brata, brata z Downovim sindromom. In ko se zgodba razvija, dekle ugotavlja, kako zelo njen posebni brat izboljšuje njeno družino, njen razred, sošolce, okolico. In še posebej njo samo. In med branjem jo je ves čas spremljala misel na to, kakšno srečo imajo na njihovi šoli, saj se lahko vsak dan učijo biti boljši drug od drugega in sprejemati drugačnost.

»Imeti otroka s posebnimi potrebami, pa naj bodo te kakršnekoli že, zaznamuje življenje vseh družinskih članov. Družina je postavljena na preizkušnjo iz dneva v dan. Premagovati morajo ovire, prestati marsikatero neprijetno stvar ter vedno znova oblikovati življenje. Vendar pa je dejstvo, da imamo vsi starši najraje na svetu svojega otroka. Kljub temu, da otrok z motnjo v duševnem razvoju zahteva velik preobrat v načinu življenja, spremembo pravil in norm v družini, in kljub temu, da nastajajo težave, ki se zdijo v tistem trenutku nerešljive. A kot Igor z Downovim sindromom v prej omenjeni knjigi spreminja okolico na bolje, tudi učenci naše podružnične šole pomagajo vsem postati boljši,« je povedala ter še dodala, da jo vsak dan preseneča, kako so ti učenci empatični, pošteni, dobrosrčni, vedo, kdaj rabimo tolažbo in kdaj se lahko z nami veselijo. Ob njih občutimo brezpogojno veliko ljubezen. V življenju namreč ni pomembno, kakšen si, kako izgledaš. Pomembno je, kdo si. Da te imajo ljudje radi, da te sprejmejo takšnega kot si. To učenci te šole vedo in čutijo.

Zato ji je v čast, da je ravnateljica te šole in ne katere druge. »Trdim namreč, da smo mi priviligirani. Priviligirani pa zaradi tega, ker imamo čast imeti na šoli tudi učence s posebnimi potrebami. Še bolj pa sem ponosna, da se ti učenci enakovredno vključujejo v dejavnosti šole in da se druženje odvija na veliko ravneh. Učenci redne šole dobijo izkušnje in znanje o vrstnikih s posebnimi potrebami. In to je zagotovo pomembna popotnica za prihodnost obojih. Vendar pa, ljudje s posebnimi potrebami bodo enakovredni takrat, ko zanje ne bo več ovir. Niti miselnih, niti prostorskih. Ko jih ne bomo več opazili po njihovi drugačnosti, temveč bodo izstopali in jih bomo opazili po njihovih sposobnostih,« je še dejala ter svoj govor sklenila, kot je dejala, s pozitivno mislijo na prihodnost, saj so naši skupni cilji povezovanje, negovanje ljubezni in sodelovanje v dobrem: »Življenje je namreč zares lepo, še posebej za nas, ker v njem sobivamo s čudovitimi ljudmi.«    

Predsednik RS Borut Pahor pa je z nami ob tej priložnosti delil svojo osebno zgodbo. Zrasel je namreč v družini, v kateri so imeli osebo s posebnimi potrebami. »In ta oseba mi je vse moje otroštvo, do začetka osnovne šole, predstavljala cel moj svet. Bila je moja prijateljica, bila je moja zaveznica, nisem poznal srečnejšega človeka od nje. Kadar sem bil žalosten, me je razveselila in nisem dobro razumel, zakaj imamo otroci v normalni osnovni šoli do tistih otrok v posebni šoli tak zavračujoč odnos. Tudi ko sem z mojo teto, s katero sem živel, hodil po vasi, nisva bila dobro sprejeta,« je dejal. Pred pol stoletja smo živeli v času, ko so bili predsodki do otrok s posebnimi potrebami veliki, dostikrat neprehodni. Med običajnim svetom in drugačnim svetom je zijala velika razpoka. V teh 50 letih pa se je marsikaj spremenilo.

Če bi njegova teta hodila v šolo, kot je bilo mogoče pred 50 leti in je to mogoče danes, bi znala brati, pisati in bi vse svoje življenje morda lahko lažje skrbela sama zase ter ne bi bila povsem odvisna od drugih. »Vsem, ki so kakorkoli v teh 50 letih prispevali k temu, da se je prilagodil šolski program, da se je s Sožitjem in drugimi društvi oblikovala neka splošna družbena zavest o tem, da so tudi ti otroci naši otroci, da so drugačni ne zaradi njihovih odgovornosti, ampak ker je tako želela narava, da imajo tudi oni talente, da imajo tudi oni srce in da jih z vzgojo morda lahko pripravimo do tega, da v marsičem lahko tudi skrbijo zase in morda celo za njihove otroke, gre velika zahvala,« je dejal. Zahvala gre učiteljem, učiteljicam, ki so morali v teh 50 letih tudi marsikaj potrpeti, da so ugodili pričakovanjem teh otrok, ne da bi jih znali vedno natančno eksplicirat, pa njihovim staršem in starim staršem, ki so vztrajali pri tem, da je treba tudi njihovim otrokom, čeprav so drugačni in imajo posebne potrebe, zagotoviti vse potrebno za to, da bodo deležni dostojanstva, da bodo deležni pouka, da bodo deležni odprtosti in sprejemanja v družbi. »Vse to se je v teh zadnjih 50 letih zelo spremenilo. Tukaj v Grosupljem in vsepovsod po naši domovini,« je dejal

»In kadarkoli danes grem in se srečam z otroki s posebnimi potrebami, na nek način tudi uživam v tem, da nam je uspelo v tem času zgraditi boljšo družbo. Bolj odprto družbo, bolj tolerantno družbo. In da tudi njim lahko ponudimo prihodnost, ki je dostojna in dostojanstvena. Vse to dela tudi nas boljše ljudi. In v tem smislu je danes tukaj v Grosupljem poseben praznik, pomemben praznik sožitja, vključujoče družbe, v kateri je prostor za vsakega,« je še povedal, ter ob tej priložnosti izročil tudi zahvalo Osnovni šoli Brinje Grosuplje, Podružnični osnovni šoli s prilagojenim in posebnim programom za 50 let družbeno odgovornega poslanstva vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.

V okviru letošnje tradicionalne prireditve Grosuplje v jeseni je potekal tudi 2. dobrodelni Grosupeljski tek, na katerem smo vse donacije in prispevke iz naslova startnin, teh se je nabralo za 1.500 evrov, podarili Podružnični osnovni šoli s prilagojenim programom Brinje Grosuplje, v sklopu dobrodelnega Grosupeljskega teka pa je potekala tudi dražba za dres Luke Dončića. Najvišji dražitelj, direktor podjetja Demi Trade d.o.o. Dejan Milojević, je za dres namenil 1.350 evrov, in tudi ta denar je prejela Podružnična osnovna šola s prilagojenim programom Brinje Grosuplje.

Najvišjemu dražitelju smo dres na prireditvi tudi izročili. Skozi celotno prireditev pa so nas spremljale tudi lepe misli in dobre želje številnih znanih Slovencev.


Video: Brane Petrovič