Prostovoljni bolničar Žiga Bizjak – heroj korone; od predsednika RS Boruta Pahorja prejel jabolko navdiha

Bralke in bralci slovenskih regionalnih spletnih medijev so izbrali »heroje korone«, ki jim je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor 25. marca v parku Vile Podrožnik vročil priznanje jabolko navdiha. Prejel ga je tudi prostovoljni bolničar RKS – OZ Grosuplje Žiga Bizjak.

Kot prostovoljec nikoli ne pomisli na priznanja, čeprav zavzeto deluje na mnogih področjih. Jabolko navdiha je ponosno in spoštljivo prevzel v svojem, predvsem pa v imenu vseh tristotih prostovoljnih bolničarjev Rdečega križa Slovenije, ki so med 28. oktobrom 2020 in 12. marcem 2021 priskočili na pomoč medicinskemu osebju pri oskrbi bolnikov s covidom-19 na navadnih in intenzivnih oddelkih v obeh univerzitetnih kliničnih centrih in štirih bolnišnicah ter več domovih starejših občanov širom Slovenije.

Repliko jabolka navdiha junakom človečnosti in upanja je prejelo 17 »herojev korone« v znak hvaležnosti za njihova srčna dejanja v času epidemije.  

Z vročitvijo priznanja jabolko navdiha je predsednik republike Borut Pahor prejemnicam in prejemnikom izrekel hvaležnost za dobroto in človečnost, brez katerih ne bi tako dobro premagovali epidemije. »Obstajajo posamezniki, kot ste vi, ki težke občutke spreminjajo v upanje,« je dodal predsednik in ob tem izrazil prepričanje, da bodo ravnanja »herojev korone« naletela na občudovanje in pri drugih spodbudila željo, da prav tako pomagajo. 

Žiga Bizjak je prejel repliko priznanja jabolko navdiha za požrtvovalno delo na covid oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Poleg njega je v UKC Ljubljana pomagalo še 7 bolničarjev RKS – OZ Grosuplje: Barbara Markelj, Vesna Kavšek, Luka in Uroš Mehle, Luka Smrečnik, Tim Strojinc in Lenart Bučar. Vsem je to pomenilo neverjetno in pretresljivo življenjsko izkušnjo.

Ob zaključku dela je Uroš Mehle tako strnil svoje vtise: »Konec oktobra lani nas je Rdeči križ pozval na pomoč v UKC Ljubljana. Med 8 prostovoljci RKS – OZ Grosuplje sem se pozivu odzval tudi sam. Sprva sem mislil, da bomo pomagali nekaj tednov, pa bo drugi val mimo, na koncu pa sem ostal 3 mesece. Bil sem v drugi skupini bolničarjev, ki so imeli uvodno predavanje 30. oktobra 2020. Predstavili so nam delovanje UKC Ljubljana, uporabo zaščitne opreme in nas napotili na naše bodoče oddelke. Prvi delavnik pa je bil kar na praznik, 31. oktobra in to že takoj 12 ur skupaj. Pa nič zato, če zmorejo sestre bom tudi jaz, sem si mislil.  Prvih nekaj dni sem bil bolj v vlogi opazovalca, saj so bile potrebe na oddelku nekaj povsem drugega kot nudenje prve pomoči, za kar smo se šolali na tečaju PP. Gledal sem kolektiv na oddelku, ki je bil zaradi razmer nabran od vsepovsod, iz raznih oddelkov UKC-ja. Kljub temu so delovali kot dobro namazan stroj. Medicinske sestre so izvajale nego in terapijo za bolnike. Diplomirane sestre so jemale vzorce krvi, nastavljale kanale, skrbele za dokumentacijo. Zdravniki so predpisovali zdravila, kisik in se po najboljših močeh trudili obdržati bolnike pri življenju. Imeli smo »čisto sestro«, ki je tekala po hodnikih in prinašala posteljnino, prepisovala vitalne znake pacientov, urejala krvni sladkor. Gospodinje so odnašale vzorce v laboratorije in prinašale zdravila iz lekarne. Vsak je imel svojo nalogo, ki jo je opravljal, da je vse gladko potekalo. Mene so najprej določili za »čistilko«. Moja naloga je bila pranje vizirjev in natikačev, pobiranje smeti, polnjenje materiala, torej bolj režijske zadolžitve. Proti koncu sem se dovolj naučil in »napredoval« do »čiste sestre« in sem že lahko pomagal sestram, ki so v sobah skrbele za paciente. Ob koncu dela bi se rad zahvalil celotnemu osebju na Vrazovem trgu. Hvala za vašo potrpežljivost na začetku dela, ko sem vas le debelo pogledal ko ste mi naročili, naj prinesem lonček za urin. Hvala za vaše učenje, da sem vam na koncu lahko že podajal material za nastavljanje kanalov ali odvzem krvi. Hvala za nepozabne trenutke, za smeh, ki nas je razbremenil med težkim delom. Skupaj smo preživeli težko obdobje epidemije, žal smo se prepogosto srečevali s smrtjo. Vendar nas je vsak bolnik, ki je odšel ozdravljen z oddelka, dvignil in dodatno motiviral, da delamo naprej – za njih, ki se borijo za življenje. Marsikdaj je bila pot domov težka zaradi utrujenosti. Ko sem se peljal še zadnjič domov z dela, je bila pot še težja. Ne zaradi utrujenosti, temveč zaradi vseh lepih spominov, ki so privreli v misli in vseh prijateljskih vezi, ki so se spletle med nami. Zagotovo se bomo še srečali – upam da ne v bolniški sobi, temveč na prijetnem druženju.«

Ob tej priložnosti vabimo srčne ljudi, da se vključijo v vrste naših prostovoljnih bolničarjev. Za več informacij smo na voljo na telefonski številki 051 380 351.

Anica Smrekar