Prireditev v počastitev slovenskega kulturnega praznika

V ponedeljek, 7. februarja 2022, smo si lahko ogledali spletno prireditev v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Ta se je pričela s slovensko himno in prazničnim nagovorom župana dr. Petra Verliča, izpred Prešernove spominske sobe v kašči na Kopanju.

»Smo na Kopanju, pred Spominsko sobo dr. Franceta Prešerna. Kadarkoli pridem sem gor, se vedno sprašujem, če niso lepote teh okoliških gričev in zelena barva Radenskega polja v malem Francetu vzbudile željo po poeziji in ga napravile velikega poeta, ki se je zapisal nesmrtni slavi tako na Slovenskem kot tudi v svetovnem merilu,« nas je nagovoril župan.

Dejal je, da so ti časi, ki so nam povzročili, da smo morali ostati doma, ta pandemija, močno zarezali tudi v kulturo. Zaprta gledališča, opere, kulturne dvorane so močno zarezale v naše običajno življenje. Tudi naša lepo obnovljena dvorana v Kulturnem domu Grosuplje je bolj ali manj samevala in še vedno čaka, da bo lahko v polnem številu sprejela svoje obiskovalce.

»V tem optimizmu, da bo vendarle posijalo sonce, želim vsem vam, občanke in občani, lepo praznovanje slovenskega kulturnega praznika. Iskrene čestitke! Srečno!« je svoj govor sklenil župan.

Ob slovenskem kulturnem prazniku je prav, da se poklonimo slovenskemu jeziku, slovenski ustvarjalnosti, slovenskim vrednotam in velikim Slovencem, ki so snovali najrazličnejše kulturne stvaritve ter tako dvigovali duha Slovenkam in Slovencem, takrat in tudi še danes. Ko namreč počastimo njih in njihove stvaritve, spodbudimo tudi našo lastno kulturno naravnanost, ki se vzpostavi vselej, kadar se poglobimo v stvariteljsko dediščino teh velikih prednikov. Kulturna naravnanost, to je vrednota za vse čase. To je nekaj, kar moramo zavestno gojiti v dobro vse družbe, ki si želi skladnih, urejenih medsebojnih odnosov, miru, veselja in vsesplošne izpolnjenosti. Ne vrag, le sosed bo mejak. Medsebojno spoštovanje in sodelovanje. Vrednoti, ki sta ključni za obstoj posameznika, skupnosti, naroda, sveta.

In ni naključje, da kulturni praznik praznujemo na dan obletnice smrti Franceta Prešerna, ki je skozi poezijo slovenski jezik kultiviral in ga postavil na zemljevid evropskih jezikov. Če je za posameznika ključna zmožnost njegovega izražanja, pa je za usodo naroda ključna moč in kultura njegovega jezika. Prešeren ni le pisal v najvišjih pesniških oblikah, temveč je v svojih pesnitvah povzdigoval narodno zavednost in slovenskega duha. Materni jezik je spretno uporabil kot miroljubno orožje proti germanizaciji, ki je v takratnem času ogrožala preživetje slovenskega naroda in jezika. Materinščina je temelj našega klenega, pokončnega in ponosnega naroda, ki se vse do danes uspešno uveljavlja v veliki družini evropskih narodov.

Na prireditvi, posvečeni prazniku slovenske kulture, smo se tako spomnili Franceta Prešerna, ki je svojo pot znanja in učenosti pričel prav v občini Grosuplje, na Kopanju, kamor ga je kot 8-letnega fantiča sprejel očetov stric Jožef, ki je tu opravljal duhovniški poklic. Ta ga je pod kopanjsko lipo, ob kamniti mizi, naučil brati in pisati. Kasneje ga je vpisal v ribniško normalko, kjer se je prav hitro izkazal s svojo bistroumnostjo, ki ga je kasneje odpeljala v širni svet.

Poklonili smo se tudi trem drugim velikim ustvarjalcem, ki so s svojimi deli močno zaznamovali slovenski literarni in kulturni prostor, vsi pa so tudi tesno povezani z našimi kraji.

Zgodba o slovenskem jeziku se prične skoraj tristo let pred Prešernovim časom, s Primožem Trubarjem, rojenim v naši neposredni bližini, na Rašci, in krščenim v današnji občini Grosuplje, v Škocjanu. S prvima natisnjenima knjigama v slovenskem jeziku, Katekizmom in Abecednikom, je slovenščini in Slovencem postavil temelje, zato njegovo nesmrtnost oživlja prav vsaka knjiga, spisana in brana v slovenskem jeziku.  

Josip Jurčič, drugi otrok Pajžbarjevih iz Muljave, je skoraj dopolnil pet let, ko je veliki pesnik Prešeren umrl. Do tega dne je od svojega deda slišal že mnogo zgodb o življenju in navadah slovenskega kmečkega človeka. Dasiravno se je brati in pisati naučil šele pri devetih, pa je za pero prijel že v dijaških letih in ga neumorno vihtel vse do svoje prezgodnje smrti. Ustvaril je bogato kulturno in pisno zapuščino, iz katere lahko črpamo znanje in navdih vsi sedanji in bodoči rodovi.

V času največje Jurčičeve ustvarjalnosti se je leta 1868, ne daleč stran, v dobrepoljski dolini rodil Fran Jaklič, ki je s svojim pisanjem o kmečkem življenju in običajih nadaljeval Jurčičevo izročilo. Skozi učiteljski poklic, literarno ustvarjanje in politično delovanje se je goreče zavzemal za tradicionalne krščanske in narodne vrednote.

Prisluhnili smo torej zgodbam, ki pripovedujejo o njihovih življenjih in o njihovih mogočnih delih, ki so dala močan pečat slovenskemu narodu.

Ob zaigrani skladbi Po jezeru, bliz' Triglava in recitaciji Od železne ceste pa smo si ogledali lepote naše občine ter naravne in kulturne znamenitosti občin Ivančne Gorice in Dobrepolje.

Prireditev, ki jo je pripravila Mestna knjižnica Grosuplje v sodelovanju z občinami Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje, je povezovala Janja Ambrožič: »Ponosno ponesimo v svet sporočilo, da je slovenski jezik še kako živ in bo tak tudi ostal.« Te besede ob koncu prireditve je pospremilo še prelepo petje Ive in Maje Režek ter pesem Za Slovenijo živim.

Jana Roštan