Tudi jaz sem občan Grosupljega

Vsakič, ko se rodi otrok, svet zasije v pričakovanjih. Kadar se rodi lučka (otrok z motnjo v duševnem razvoju), posveti močneje. To so tiste osebe, ki nam v življenju pokažejo ogledalo in pomagajo odkriti, kaj je v življenju zares pomembno. Ob odraščanju otrok se starši srečujemo z različnimi bremeni, strahovi. Ti so za starše otrok z motnjo v razvoju drugačni. Osebe z zmerno in težjo motnjo v razvoju namreč pomoč potrebujejo vse življenje.

V Sloveniji so z ustavo vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva, zagotovljeno nam je varstvo in usposabljanje za delo. V OŠ Brinje Grosuplje je za osebe z motnjo v duševnem razvoju poskrbljeno do 26. leta starosti. Kaj pa potem? V šoli sobivajo z običajno populacijo, kar omogoča različne oblike povezovanja in sodelovanja. V Grosupljem varstveno delovnega centra oz. dnevnega centra ni. Po sodobnih smernicah pa se tudi odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju vključujejo v lokalno okolje.

V tednu otroka, 6. oktobra, smo se zbrali na dogodku »Tudi jaz sem občan Grosupljega«. Namen dogodka je bil predstaviti možnosti, ki jih imajo odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju po koncu osnovnošolskega prilagojenega programa vzgoje in izobraževanja. Dogodek smo organizirali starši otrok v sodelovanju z OŠ Brinje Grosuplje, društvom Sožitje Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje in s pomočjo Občine Grosuplje.

Na začetku dogodka so se nam predstavili učenci OŠ Brinje Grosuplje, ki so nam s svojo predstavo želeli sporočiti, kaj vse zmorejo. Center za socialno delo Grosuplje je predstavil možnosti, ki jih imajo osebe z motnjo v duševnem razvoju, v nadaljevanju pa smo slišali dobre prakse  CUDV Draga Ig (Druga violina), VDC Tončke Hočevar Ljubljana (Bauhaus, Lars&Sven, Vrtec Pod gradom, Cmepius, NK Olimpija …), VDC Saša Velenje in dnevnega centra Verjamem vate, Domžale. Poslušali smo ljudi, ki z veseljem opravljajo svoje delo. Ki jim delo z lučkami ni odveč. Ki iščejo rešitve, kako življenje osebam z motnjami v razvoju narediti bolj polno.

Po predstavitvah so se nam znova predstavili učenci OŠ Brinje Grosuplje. V nadaljevanju je sledila okrogla miza, ki jo je povezovala novinarka Tadeja Anžlovar. Na okrogli mizi smo sodelovali predstavniki VDC, dnevnega centra, CSD, OŠ Brinje Grosuplje, društva Sožitje, starši in župan dr. Peter Verlič. Iskali smo odgovore na vprašanja, kaj se v okolju spremeni z VDC, kako se na to odzove okolica, kaj je dobro za mlade odrasle, kdaj je čas, da končajo šolanje in se vključijo v VDC oz. dnevni center. Pogovarjali smo se o tem, kaj pomeni imeti otroka s posebnimi potrebami, govorili smo o tem, da ni malo odraslih, ki po koncu šolanja ostanejo doma. Župana smo vprašali, kakšno vizijo ima občina glede vključevanja in zagotavljanja kvalitete življenja oseb s posebnimi potrebami ob zavedanju, da te osebe ostajajo doma. Župan nas je pozdravil in se zahvalil za organizacijo dogodka. Povedal je, da je na dogodku slišal dobre možnosti organizacije delovnega varstva (mladih) odraslih in da že razmišlja o različnih možnostih, ki bi jih lahko uresničili v bližnji prihodnosti. Strinjali smo se, da ne potujemo vsak na svojem vagonu, ampak na istem vlaku in le tako lahko skupaj pridemo do naslednje postaje. 

Najlepša hvala vsem, ki so pomagali organizirati dogodek, pa tudi nastopajočim in govorcem, ki so z nami delili zanimive in dragocene izkušnje.

Najbolj pa nam je ostala v spominu misel: »Vse se da, če se hoče. Če se ne da, pa malo dlje traja.«

Andreja Burja Suban, OŠ Brinje Grosuplje
Barbara Dorić, mama

Foto: Uroš Petrovič