Rezija mi še vedno poje v srcu

Spet je četrtek, tokrat 30. maj. In do jeseni zadnji dan za skupno kulturno druženje članov naše Univerze. Tokrat v Reziji.

Dogodka nismo odpovedali kljub ekstremno slabi vremenski napovedi. In prav smo imeli: deževati je začelo šele ob povratku blizu Kranja.

V polnem Steklačičevem avtobusu nas je z Rezijo, z njeno preteklostjo in sedanjostjo, seznanjal prof. Jakob Müller, odličen poznavalec slovenskih in drugih jezikovnih skupin z obrobja. Tako smo prispeli v dolino onstran Kanina notranje pripravljeni, žal brez načrtovanega poslušanja njihove glasbe, ker je bil avtobus premoderen za naše zastarele cedejke. Se bo treba posodobiti.

Ob prihodu v občinsko  središče Ravanca nas je v Rozajanski kulturski hiši sprejel Sandro Quaglia, predsednik kulturnega društva Rozajanski dum ter vsestranski organizator in ohranjevalec vsega tradicionalno domačega. Ponovili smo snov iz avtobusa in jo nadgradili z znanjem in izkušnjami veščega domačina. Najpogumnejše tri so ob spremljavi citire (violine), bunkule (basa) in noge s Sandrom tudi zaplesale. Nato nas je popeljal še v farno cerkev in sedež naravnega parka, po odličnem kosilu v Bili pa  nas je pričakal v Solbici v Muzeju brusačev. Morda se še kdo spomni – vsaj iz pripovedovanja – rezijanskih brusačev, ki so s trebuhom za kruhom prihajali tudi v naše kraje. Enega od njih je okoli leta 1850 v framskem župnišču dalj časa gostil tamkajšnji kaplan in vnet jezikoslovec Oroslav Caf, in to v zameno za informacije o rezijanščini. V Muzeju rezijanskih ljudi nas je sprejela Luigia Negro, predsednica Zveze slovenskih kulturnih organizacij v Reziji ter odlična poznavalka in posrednica rezijanske kulture, zlasti plesne in besedne.

Že od mladih nog poznamo Zverinice iz Rezije in ime Milko Matičetov, ki je bil izjemen zbiralec rezijanskih pravljic in je s to svojo strastjo okužil še druge.

Tudi če Rezijani več ne  bi govorili svojega narečja, bodo še vedno plesali, igrali in peli. Pri njih ne gre za folkloro, pri njih gre za življenje. Ni pa živa samo ljudska ustvarjalnost, v narečju nastaja tudi avtorska poezija. Omeniti je treba zlasti pesnika Roberta Quaglia in Silvano Paletti ter slepega kantavtorja Dina Chineseja.

Kot je dan povzela naša Boža Krajcer: Rezija mi še vedno poje v srcu. Verjetno ni edina, le povedati ne znamo vsi tako slikovito. Če bi bilo več glasbe in plesa, pa bi šlo že za zasvojenost.

Jožica Narat